Karnozin je biološki aktiven dipeptid (enostavni protein),ki so ga odkrili ruski znanstveniki. Zgodovina odkritja karnozina se ga v začetek dvajsetega stoletja, zlasi vposkusih V. S. Gulevicha, uglednega ruskega biokemika. V svojih raziskavah vsebnosti dušika v vzorcih mletega mesa je Gulevich opazil, da je skupna vsebnost organskega dušika znatno večja od vsote proteinskega dušika in dušika vseh takrat znani hekstrahiranih komponent mišičnega tkiva. Odkril je, da obstajajo neidentificirane spojine, ki vsebujejo dušik v mišičnem tkivu. Kasneje mu je uspelo te spojine izolirati iz mišic. Ker je ta snov izolirana iz mesa, so jo poimenovali karnozin (iz latinskega naziva caro, carnis – meso).

Pred drugo svetovno vojno so ruski fiziologi in zdravniki pri svojih bolnikih pokazali različne biološke učinke karnozina. Ruski raziskovalci niso odkrili le karnozina, temveč so v klinični praksi uporabili tudi prvo medicinsko obliko, osnovano na tem dipeptidu. Čeprav je bila prva medicinska oblika karnozina v klinično prakso v Sovjetski Zvezi uvedena že zdavnaj, je težko izvedeti, kdo točno je bil prvi. Ta oblika je bila razvita na Inštitutu za fizioterapijo (v mestu Harkov), in je bila klinično preizkušena v tridesetih letih prejšnjega stoletja v biokemijskem laboratoriju tega inštituta (P.R. Normark).Študije so pokazale visoko terapevtsko učinkovitost karnozinapri zdravljenju okužb in revmatoidnega artritisa (Frolov i dr., 1935, Normark i dr., 1940), želodčnih razjed (Frolov i dr., 1936) in esencialne hipertenzije (Rodnanskij, 1941). Na žalost je bila ta raziskava prekinjena zaradi druge svetovne vojne. Takrat so raziskove potekale pod nadzorom vlade Rusije in ruske vojaške službe na področju uporabe vesoljske medicine v praksi, v glavnempa je šlo za preprečevanje in krepitev mehanizmov adaptacije na stres. Veliko podatkov, ki jih so dobili iz teh raziskav, je še vedno nedostopnih in nekje zaklenjenih kot državna skrivnost. Ta znanstveni zaklad je že leta skrit zaradi zaprte politike Rusije kot države.

Na srečo je danes karnozin vse bolj priznan povsod po svetu, vključno z zahodnimi državami. Veliko raziskav o bioloških funkcijah karnozina trenutno poteka na Japonskem, v Avstraliji, ZDA in Veliki Britaniji. Znanstveni pomen te izjemne, absolutno netoksične snovi, se je pred nekaj leti povečal – še posebej po avstralskih in britanskih odkritjih o vplivu karnozina na proces staranja. Dr. Michael Chez in njegova ekipa iz Amerike so objavili znanstveni članek o neverjetnem napredku otrok z avtizmom po uporabi karnozina. V bazi podatkov Medline je več kot 2000 znanstvenih publikacij v zvezi s karnozinom.

Rusko znanje v kombinaciji z sedanjimi zahodnimi raziskavami je pripeljalo do točke, ko je po vsem svetupriznan kot popolnoma naraven pripravek z ogromnim potencialom in širokim spektrom terapevtske uporabe.

Karnozin je bil prvi in najpreprostejši primer biološko aktivnega peptida, ki mu je sledil dolg seznam beljakovin za uravnavanje presnove.Preučevanju njegove strukture, razširjenosti in značilnosti so bila posvečena desetletja. Ugotovljeno je bilo, da je karnozin direktno povezan z delovanjem sprožilnih tkiv, kot so mišice in možgani.

Ruski znanstvenik S.E. Severin je leta 1953 dokazal, da karnozin uravnava pH (deluje kot pufer), blaži mlečno kislino, ki nastane zaradi dela mišic, in da oskrba s karnozinom poveča kontraktilnost mišic in njihovo odpornost proti utrujenosti. Skeletne mišice akumulirajo mlečno kislino kot stranski produkt, pH se zmanjša (poveča se kislost) in to je glavni vzrok za utrujenost mišic. Z uporabo karnozina si mišice skoraj takoj opomorejo in nadaljujejo z delom kot da nikoli niso bile izčrpane. Ta proces hitrega okrevanja mišic s pomočjo karnozina je znan kot tako imenovani „Severinov fenomen“.