Kako pomembno je, da imamo zdravo prebavo?

Usta – prvi organ prebave

Usta so prvi organ prebave in edini del prebavnega sistema, kjer imamo popoln nadzor nad tem, kdaj, kako pogosto in kaj vnašamo v svoje telo. S pomočjo sline se pH v ustni votlini vzdržuje blizu nevtralnosti (6,7-7,3). Blažilna dejavnost sline nevtralizira kislost iz hrane, pijač in bakterijskih aktivnosti.

V ustih poteka žvečenje hrane, kar ima – v kolikor je pravilno – za prebavo številne koristi. Gre za preprost, a ključen korak za ohranjanje dobre prebave. Žvečenje hrano razgradi na manjše kose, kar poveča površino za delovanje encimov in olajša prebavnemu sistemu izločanje hranil. Poleg tega žvečenje spodbuja proizvodnjo sline, kar pomaga pri oblikovanju bolusa ali kepe prežvečene hrane, s čimer olajša požiranje in prehod skozi požiralnik. Med drugim tudi upočasni hranjenje, kar pomaga pri boljši prebavi in preprečuje prenajedanje.

Temeljito prežvečena hrana je lažje prebavljiva za želodec, kar zmanjša tveganje za slabo prebavo in napihnjenost. Nezadostno žvečenje lahko vodi do večjih delcev hrane v prebavnem traktu, kar lahko povzroči nelagodje in manj učinkovito absorpcijo hranil.

Razgradnja hrane se torej začne že v ustih in nadaljuje v želodcu in tankem črevesju. V ustih se razgrajujeta le dve skupini hrane: ogljikovi hidrati in deloma maščobe. Poleg mehanske razgradnje s pomočjo zob, se v ustni votlini sproži kemična prebava s pomočjo encima, imenovanega ptialin oz. slinasta amilaza. Ta encim začne razgrajevati – vendar ne popolnoma – škrob (ogljikove hidrate) v enostavnejše sladkorje, kar telesu olajša absorpcijo hranil kasneje v prebavnem traktu.

Pod jezikom se nahajajo podjezične žleze, ki sproščajo jezično lipazo. Jezična lipaza je prebavni encim, ki spada v skupino encimov, imenovanih triacilglicerol lipaze. Ta encim uporablja tri posebne aminokisline (aspartat, histidin in serin) za razgradnjo srednje in dolgoverižnih trigliceridov (vrste maščob) v manjše molekule, kot so delni gliceridi in proste maščobne kisline.

Slina, ki jo proizvajajo žleze slinavke, ne vsebuje le encimov, ampak tudi vlaži hrano, kar olajša žvečenje in požiranje. Jezik, mišičasti organ v ustih, pomaga pri manipulaciji hrane, mešanju s slino in potiskanju hrane proti žrelu za požiranje. Okušalne brbončice na jeziku nam omogočajo izkušnjo različnih okusov, kar lahko vpliva na naš apetit in prebavo.

Razvoj prebavnega sistema pri otrocih

Otroci ob rojstvu nimajo zob, slinasta amilaza pa se izloča v zelo majhnih količinah. Prvi zobje se običajno pojavijo okoli starosti 7-9 mesecev. Pri starosti 11-12 mesecev imajo štiri zgornje in štiri spodnje zobe, imenovane mlečni zobje. Ti zobje so prilagojeni za prehrano z mlekom.

Naslednji zobje, ki izrastejo, so kočniki. Ko le-ti popolnoma izrastejo, se v ustih začne sproščati encim ptialin, ki razgrajuje škrob. Čas do izrasta kočnikov je čas za okušanje (sadje in zelenjava), otrok pa se na ta način počasi uvaja v hrano, kar omogoča njegovemu prebavnemu sistemu, da se primerno razvije.

Želodec

Želodec je naslednji organ prebave, kjer je okolje kislo in ne alkalno. Sluznica želodca tvori vzdolžne gube in vsebuje veliko število želodčnih žlez (do 30 milijonov), od katerih dve tretjini izločata sluz, ki ima pomembno vlogo pri zaščiti sluznice pred mehanskimi in kemičnimi poškodbami ter pred prebavnim delovanjem encima pepsina. Želodčne žleze so sestavljene iz treh vrst celic: glavne (proizvajajo encime želodčnega soka), parietalne (izločajo klorovodikovo kislino) in pomožne (izločajo sluz).

V želodcu se izločata pepsinogen in klorovodikova kislina. V kislem okolju se pepsinogen pretvori v aktivni encim pepsin, ki razgrajuje beljakovine. Pepsin je ključen encim za razgradnjo beljakovin v želodcu, medtem ko želodčna lipaza in kimozin lahko prebavita mlečne beljakovine in razgrajujeta nekatere maščobe, predvsem kratko- in srednjeverižne trigliceride. Kimozin strdi mleko, zato dlje ostane v želodcu in se prebavi. Lipaza, ki je v želodcu prisotna v majhnih količinah, razgradi emulgirano mlečno maščobo. Delovanje slednjega encima v želodcu odraslega je sicer pogosto šibko izraženo.

Zanimivost: dieta za ljudi s krvno skupino B po D’Adamu je bogata z mlečnimi izdelki, ker imajo ti ljudje tudi kot odrasli še vedno dovolj encimov za presnovo le-teh.

V želodčnem soku ni encimov, ki delujejo na ogljikove hidrate. Klorovodikova kislina poleg aktiviranja pepsinogena v pepsin, denaturiranja beljakovin, ustvarja tudi kislo okolje z nizkim pH, kar deluje protiglivično in protibakterijsko. Če so na hrani glivice, kvas ali bakterije, močna klorovodikova kislina to uniči.

V želodcu se izloča tudi tako imenovan notranji faktor (glikoprotein, ki omogoča absorpcijo vitamina B12), ki je zelo pomemben za absorpcijo vitamina B12. Brez notranjega faktorja se B12 v tankem črevesju ne more učinkovito absorbirati, kar vodi do pomanjkanja le-tega, to pa lahko povzroči anemijo in nevrološke težave.

Ko se hrana meša z želodčnimi sokovi, se preoblikuje v poltekočo snov, imenovano kimus. Mišice želodca se periodično krčijo in mešajo kimus, da izboljšajo delovanje prebavnih encimov. Ta proces zagotavlja, da je hrana dovolj razgrajena, preden vstopi v tanko črevo. Ko je kimus pripravljen, počasi prehaja skozi pilorični sfinkter v tanko črevo, kjer poteka nadaljnja prebava in absorpcija hranil. Regulirano sproščanje kimusa v tanko črevo omogoča optimalno prebavo in absorpcijo hranil.

Pitje tekočine med samim obrokom lahko razredči želodčne sokove, kar lahko vpliva na učinkovitost prebave. Prebava je kemijski proces in opisana reakcija v želodcu se zgodi samo v kislem okolju. Če med samim obrokom že pijete, naj bo to zmerno – požirek ali dva.

Idealen čas za pitje vode je pol ure pred obrokom in približno uro in pol po obroku. V primeru žeje po obroku, spijte požirek vode. Želodec potrebuje 3 do 4 ure za prebavo, nato pa mu je potrebno omogočiti vsaj eno uro počitka. Ta čas prebave in počitka za želodec je ključen za optimalno prebavno funkcijo. Če čez dan pogosto jemo, ne da bi želodcu omogočili dovolj časa za prebavo in počitek, lahko to vodi do težav, kot so slaba prebava, napihnjenost in zmanjšana absorpcija hranil.

Ohranjanje uravnoteženega pristopa k vnosu tekočine okoli obrokov je bistveno. Hidracija je sicer pomembna za splošno zdravje, zato je vodo priporočljivo piti v času med obroki, ne ob njih, kar omogoča želodcu ohranitev kislega okolja za učinkovito prebavo beljakovin in drugih hranil.

Prebava v tankem črevesju

Sledi tanko črevo s prvim delom, imenovanim dvanajstnik. V dvanajstnik se izlivata izločka dveh glavnih organov: jeter in trebušne slinavke.

Trebušna slinavka izloča bikarbonat, ki nevtralizira kislo vsebino, ki pride iz želodca v tanko črevo. Kisla vsebina iz želodca, imenovana kimus, je zaradi prisotnosti klorovodikove kisline zelo kisla. Bikarbonat nevtralizira kislo vsebino in tako zagotavlja alkalno okolje v dvanajstniku, kar je ključno za delovanje prebavnih encimov v tankem črevesju.


Trebušna slinavka v dvanajstnik sprošča tudi sok, ki vsebuje različne encime in sicer trebušno lipazo, ki razgrajuje maščobe na maščobne kisline in glicerol in trebušno amilazo ter tripsin in kimotripsin. Slinasta amilaza (ptialin) začne prebavo škroba v ustih, ta proces se zaustavi v želodcu (želodčna kislina namreč deaktivira slinasto amilazo), nato pa se nadaljuje in dokonča v dvanajstniku s pomočjo trebušne amilaze.

Prebava beljakovin se začne v želodcu in dokonča v dvanajstniku s pomočjo tripsina in kimotripsina, ki razgrajujeta beljakovine na manjše peptide in aminokisline. Ta proces zagotavlja, da so beljakovine dovolj razgrajene v aminokisline, ki so ključne za različne telesne funkcije, kot so obnova mišic in proizvodnja hormonov. Pod vplivom amilaze v soku trebušne slinavke se večina živilskih ogljikovih hidratov razgradi v maltozo, nato pa se maltoza razgradi v glukozo.

Jetra proizvajajo žolč, ki se shranjuje v žolčniku. Žolčnik je rezervoar za žolč, ki se preko žolčevoda izliva v dvanajstnik. Ni encim, ampak tekočina, ki pomaga pri emulgaciji maščob, kar omogoča njihovo lažjo prebavo. Žolč pomaga pri razgradnji maščobnih kislin, predvsem dolgoverižnih maščob. Veliko teh maščob najdemo v rastlinskih oljih, oreščkih in semenih. Žolč iz jeter začne proces emulgacije maščob, trebušna lipaza iz trebušne slinavke pa ga dokonča.

Vloga črevesnih resic v absorpciji hranil

Dvanajstnik igra ključno vlogo pri prebavi, saj prejema in obdeluje žolč ter trebušne encime, ki pripravljajo hranila za absorpcijo v preostalem delu tankega črevesa. Njegovo alkalno okolje, zahvaljujoč žolču iz jeter in bikarbonatu iz trebušne slinavke, nevtralizira želodčno kislino in ustvarja optimalne pogoje za delovanje encimov. Ta proces je bistven za učinkovito razgradnjo hranil in njihovo absorpcijo v telo. Produkti razgradnje beljakovin in ogljikovih hidratov se absorbirajo neposredno v krvni obtok, večina prebavljenih maščob pa se absorbira v limfni obtok.

Črevesne resice v tankem črevesju imajo tanke stene, prekrite z epitelijskimi celicami, ki povečujejo površino za absorpcijo prebavljenih hranil v krvni obtok. Čeprav v tankem črevesju živijo mikroorganizmi, so glavni prebavni mikrobi običajno v debelem črevesju. Tam pomagajo pri fermentaciji neprebavljenih ostankov hrane in proizvodnji nekaterih vitaminov, kot je vitamin K. Te koristne bakterije pomagajo pri prebavi, prispevajo k splošni imunski funkciji in ščitijo pred škodljivimi patogeni. Lactobacillus acidophilus se nahaja predvsem v tankem črevesju, medtem ko Bifidobacterium prevladuje v debelem črevesju. Obe vrsti bakterij sta pomembni za razgradnjo hrane, proizvodnjo vitaminov in vzdrževanje zdrave črevesne mikroflore.

Črevesne resice, ki omogočajo prehod hranil v krvni obtok, imajo kapilarne mreže po vsej dolžini tankega črevesja. Te kapilare prenašajo hranila, kot so aminokisline, maščobne kisline in glukoza, do celic v telesu, kjer se uporabljajo za proizvodnjo energije, rast in obnovo. Poleg tega resice vsebujejo limfne kapilare (lakteale), ki absorbirajo maščobe v obliki hilomikronov.

Debelo črevo

Debelo črevo, dolgo do 1,5 metra, ima premer 2-3 krat večji od tankega črevesa. Vsebuje neprebavljene rastlinske ostanke in številne bakterije, ki imajo pomembno vlogo, kot je razgradnja vlaknin in sinteza vitamina K, potrebnega za koagulacijo krvi. V debelem črevesu se absorbira tudi velika količina vode, kar konča z oblikovanjem blata. Blato nato prehaja v danko in se izloča skozi anus, kjer je gibanje analnega sfinktra pod nadzorom možganske skorje in se lahko refleksno ali prostovoljno nadzira.

Delovanje črevesja

Pravilno delovanje črevesja se kaže v splošnem dobrem počutju, rednih in normalnih črevesnih gibih, ter odsotnosti bolečin in napihnjenosti. Pri zdravljenju razdražljivega črevesja je ključno izogibanje dražilnim snovem, kot so izdelki iz hibridne pšenice, mlečni izdelki, prečiščen sladkor in alkohol. Te snovi lahko poslabšajo stanje črevesja in povzročijo vnetje.

Priporočljivo je uživanje encimske prehrane (sadje, kalčki…) in probiotične prehrane (kimči, kislo zelje…), če pa te ni dovolj, si pomagamo z dodatki. Topne vlaknine fermentirajo črevesne bakterije, medtem ko netopne vlaknine pomagajo pri prehodu hrane skozi prebavni trakt. Sveža prehrana ima zelo veliko encimov, vendar pa je kuhana hrana na pari veliko lažje fizično prebavljiva. Pomembno je najti pravilno ravnovesje glede na starost, letni čas ter težave, ki jih imamo.

Vključimo lahko uporabo zelišča, imenovanega rdeči brest (slippery elm), ki vsebuje sluz, ki prekrije in zaščiti črevesno steno in s tem ublaži sindrom na dolgi rok.

Stres slabo vpliva na prebavo, spanje… Zoper stres pomagajo tehnike, kot so čuječnost, meditacija, joga, či gong, tai či… V zakrčenem telesu z nepravilno delujočimi hormoni ob neupoštevanju cirkadianih ritmov, ne presnova, ne prebava ne moreta pravilno delovati.

Z zadostno količino vode čez dan je potrebno ohranjati ustrezno hidracijo, saj to podpira delovanje sluznice v črevesju in pomaga pri gladkem prehodu hrane skozi prebavni trakt.

Za zdravljenje vnetij se pogosto uporabljajo kortikosteroidi, kot je kortizon, o čemer pa bi bilo smiselno razmisliti, saj lahko razgradijo črevesno floro in kljub temu, da začasno zmanjšajo vnetje, dolgoročno ne izboljšajo zdravja črevesja.

Priporočljivo je redno udeleževanje programa Svit.