Sodobna zgodovina bioelektrične medicine in uporaba električne energije v zdravljenju se začne z znanstvenikom Royalom Raymondom Rifejem, ki je s pomočjo optičnega mikroskopa edini na svetu (1933) videl obnašanje patogenega organizma, ko je bil izpostavljen električnemu udaru / sevanju določene frekvence. Ugotovil je, da ima vsak patogeni organizem svojo značilno frekvenco, pri kateri razpade (MOR – Mortal Oscillatory Rate) in da se lahko ti patogeni uničijo z delovanjem teh frekvenc na človeško telo. Uporabil je posebej izdelane cevi, napolnjene z mešanico plina, ki so oddajale sevanje določenega spektra frekvenc, z namenom odstranitve patogenih organizmov.